Sporočilo za vse, ki bi posvojili muco

Sporočilo za vse: za tiste, ki posvajate; za tiste, ki le razmišljate, da bi; za vse, ki vam ni vseeno …
Spodaj si lahko preberete zapisek osebe, ki se trudi za muce in jim išče nove domove. Zapisek je nastal 2. septembra 2011 ob posebni priložnosti, v resnici pa je aktualen vedno. To se nam namreč dogaja prav ves čas.

 
 
»Nekateri ljudje si zelo želijo reševati in posvajati mucke s posebnimi potrebami. Vendar bolj v sanjah. Ne vedo, koliko nam povzročijo in vzamejo časa s svojimi nepotrebnimi klici. Če nekdo ne misli posvojiti neke živali, ali se ni dokončno odločil, naj prosim ne kliče. Takih, ki bi koga posvojili, pa pokličejo danes, pa spet jutri, pa malo pošiljajo sms-e, pa naenkrat nimajo časa, pa bodo poklicali jutri, je nešteto. Ti se seveda dogovarjaš s skrbnico muce, pa koordiniraš čas, pa se ona spet prilagaja nekomu, ki nazadnje ni več dosegljiv, ali pa te je menda klical, pa ti nisi bil dosegljiv.

Kolikokrat ne grem nikamor, ker čakam posvojitelje, ker smo domenjeni za ogled in posvojitev. Si ne upam peljat psa na sprehod, da slučajno že ne pridejo. Ne grem v trgovino po kruh, čeprav mi zjutraj kruli v želodcu, ker lahko pridejo. Ne morem peljati mame v lekarno, ker čakam posvojitelje. Ne začnem pospravljati, ker bodo verjetno vsak čas prišli. In večkrat je tako v ponedeljek, torek, sredo, četrtek ...

Nisem vredna niti toliko, da bi poklicali, da so si premislili. Samo en klic ali en SMS, da ne pridejo, bi bil dovolj. Ne potrebujem nobenih razlag, tudi ne gojim nobenih zamer do nekoga, ki si premisli. Tudi grizem ne.

Ljudje se ne zavedajo, da to delo ni naša služba. To je prostovoljna zadeva, ki ti poleg službe, obveznosti do svojih živali, svojih sinov, hčera, moža in prijateljev vzame kar veliko časa.
Vsako jutro imam kar nekaj dela s pospravljanjem, hranjenjem, pomivanjem, tekanjem okoli veterinarjev. Prejšnji mesec sem opravila preko 20 telefonskih razgovorov s posvojitelji. Uganite koliko jih je bilo uspešnih. Celih 0. Koliko energije in truda se vloži v to, da vsakemu razložiš, kaj od njih pričakuješ. Vsaka minuta, ki ti jo nekdo vzame in ne misli resno, je odveč. Bolje bi bilo, če bi se posvetila muckom, ki čakajo name, da jih pobožam.
 
Da ne govorim o bolečini in solzah ob izgubi kakšnega, ki mu je manjkal samo korak do novega doma.
Za te mucke se nekdo trudi. Prav tako se nas je veliko trudilo za Niko. Veliko jih je prispevalo za njeno operacijo, veliko jih je stiskalo pesti, da ji gre zdravje na bolje, da dobi najboljši dom, ki si ga prav verjetno zasluži. Trenutno ima Nika najboljši skrbnici. Hranita jo, ji dajeta veliko ljubezni in z njunim potrpljenjem je postala prijetna muca.

Zato ljudje - če niste 100% prepričani, ne kličite. Ker Nika je posebna, Miško se vam bo verjetno kdaj pokakal kam, ker nekateri mucki spuščajo dlako, nekateri nimajo tačk, nekateri so brez očesa, repa, ali pa so črni ...

To niso plišaste igračke. To so bile nekoč ranjene duše, ki se počasi rehabilitirajo. In one potrebujejo dom. Tak dom, kjer jih bodo imeli radi takšne kakršni so, kjer jih ne bo motila vsaka malenkost in kjer ne bodo čez tri dni ugotovili, da imajo `alergijo´. Za mucke je največji stres menjava okolja. Zato prosim še enkrat vse, ki se odločijo za posvojitev, da dobro premislijo. Da prihranijo čas sebi in nam, če niso v to trdno prepričani.«
 
To pa je muca Nika, ki je omenjena v zapisku: