Zakaj posvojiti dva mačka in ne le enega?

Radi bi vas prepričali, da je posvojitev dveh mačk hkrati nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. In da bo v vašem domu bolj veselo, a hkrati tudi bolj mirno, če boste k sebi vzeli več kot enega mačka. Seveda obstajajo izjeme - torej mačke, ki so mnogo bolj srečne, če živijo same. Če vam skrbnik mačke, ki vas zanima, priporoča, da vzamete še enega za družbo, razmislite preden rečete ne.

Cats, posvojiteljica Mile in Melija, o svojih posvojencih rada govori na prisrčen in zabaven način:

Jaz nimam dveh hvaležnih mačjih kepic, pravzaprav kepic sploh nimam, če tiste straniščne odmislimo. Imam pa par mačk, ki je daaaleč od kičaste ljubezni, pa se vseeno imata rada na nek svoj način. Oba posvojena odrasla, z enoletnim zamikom. Ona pri približno dveh letih in pol, on je bil star kakšne tri in pol. Oba pred tem prostoživeča, s slabimi izkušnjami. Oba individualista in zelo nerada delita mojo pozornost, prav tekmujeta pri tem, kdo bo koga izrinil iz centra pozornosti in si prilastil vse samo zase. Zdaj sta skupaj nekaj več kot eno leto. Obnašata se ... tjah, kot en star zakonski par. Ona vedno nekaj jamra in sitnari, pa tudi rada izziva in potem špila žrtev, on je pa malomarno muško, ki situacije rešuje s silo. Njej gre na živce, da on ne pospravi stranišča, ko opravi, in je nekaj časa hodila za njim z zavihanim nosom pospravljat. Če pa ona leži kje blizu njegovih poti, jo, ko gre mimo, s taco spotoma poči po riti, na tisti "Ojla, bejbe" način. Včasih se tako stepeta, da zgleda kot, da bo ji glavo odtrgal, ona njemu oči spraskala, če ju pa takrat skušam ločiti, me oba debelo gledata, češ, baba smotana, kaj motiš zabavo. Za njiju je skupno življenje velik plus: ona se več giblje, ker je madam po naravi bolj statična, tako pa včasih mora malo tekati pred grrrrrrroznim teroristom, ki jo ubogo dušo hoče fentat , njemu je pa v spodbudo, da mu kdo zastavlja intelektualne izzive, ki se mu drugače samemu nikoli ne bi utrnili. Nikoli ju nisem dobila, da bi skupaj ležala ali se kakorkoli drugače imela rada. Pa vseeno vem, da sta navezana en na drugega. Le da tega ne kažeta na nek klišejski kič način. Edine situacije, ko se zlepita skupaj, so takrat, ko se česa ustrašita: med nevihto (takrat sta oba zalimana še name, če se le da) ali pri kakšnih izrednih dogodkih, kot je bilo pred kratkim, ko sem zaradi dogajanja v bloku sred noči morala poklicat policijo. Njiju sem zaprla v spalnico, da ne bi v celem ferkerju še mačkov po stopnišču lovili, in, ko se je vse umirilo in sem prišla nazaj, sta me na postelji dočakala dva para ogromnih oči - sicer sta se hitro razmaknila, ko sem odprla vrata, toda videlo se je, da sta sedela čist en ob drugem. Vem, da je bila odločitev, da Mila in jaz dava šanso našemu oranžnemu tornadu, pravilna. Vem tudi to, da se onadva, čeprav nerada, strinjata z mano.

~~~~~~~~~~~~~

Maja, posvojiteljica Larsa in Lole, je o tem napisala pesem:

Ena muca je zaspanka,
kaj ko prosti čas kmalu ji je uganka.
Sem in tja s tačkami postopa,
ji v glavi
norčije gospod dolgčas pravi.
A muca sama se vse navadi
bolje ena kot nobena
saj prišla je v topel dom.
A kaj ko muci dve
osem tačk
se isto pospravi kot štiri
se gospod dolgčas drugam odpravi
se lastniku ponudita dve zabavi
in več kot dve šali.
Le zakaj ne bi dveh muc imeli
ko z eno je isto dela kot z obema.
Ko se lahko brezskrbno ven odpraviš
veš da ničesar ne zanemariš;
saj imata svoj svet
ki je s tvojo pomočjo
v nežen topel dom odet.

~~~~~~~~~~~~~

Brigita, posvojiteljica Lenne in Leva je zapisala:

Sredi lanskega decembra nas je naša dolgoletna mačja družinska članica Afna zaradi starosti zapustila. Bolečina in praznina je bila tako močna, da sem se odločila, da nikoli več ne bomo imeli nobene muce. Vendar pa po nekaj dneh nisem več zdržala, zato sem začela brskati po spletu in si ogledovati male revčke, ki so potrebovali topel dom. Tako sem naletela na slikico malih sirot Lenne in Leva. Lenna mi je bila res všeč, zato se je moj dragi odločil, da pokliče skrbnico in se pozanima ali še iščejo dom zanjo. Lenna je še vedno potrebovala dom, tako se je z njeno skrbnico dogovoril o podrobnostih posvojitve in tudi o predvidenem dnevu le-te. Mu je pa skrbnica omenila, da bi bilo lepo in zaželjeno, če bi jo posvojili skupaj z njenim bratcom Levom, ker sta precej navezana eden na drugega. Seveda sem bila odločno proti. Ena muca bo čisto dovolj!! A gospod je vztrajal, češ: če je prostor in hrana za enega, bo pa tudi za dva, in podobnimi argumenti. Na koncu sem popustila in sama poklicala skrbnico, ter se dogovorila, da pridem na zadnji dan leta kar po oba. Ko sem prišla ponju sta bila še tako majcena in v tistem trenutku sem vedela, da je bila odločitev, da vzamem oba, pravilna. Revčka sta že ostala brez mamice, brez nekoga, ki bi ju imel rad in ju razvajal, sredi zime zunaj brez hrane. Vse kar sta še imela sta bila onadva in res bi bil greh dati ju narazen. Še danes sem vesela, da me je naš prepričal, da vzamem oba. Ne morem opisati, koliko vragolij in lumparij sta med tem naredila, dejstvo pa je, da se imata rada in da pri vsem dobro sodelujeta. Tudi bolj varna se počutita ker sta skupaj. Če se eden umakne in ga drugi ne vidi, se iščeta in kličeta, večinoma spita skupaj tesno stisnjena. Kljub temu pa se rada prideta crkljat v moje naročje. Skratka - sploh si ne znam več predstavljati, da bi bil samo eden. Vedno se jima kaj dogaja in nikoli jima ni dolgčas . Predvsem pa, kot sem že napisala, se imata neskončno rada, čeprav se včasih tudi stepeta.

~~~~~~~~~~~~~

Zgodbo pripoveduje tudi Staša, posvojiteljica Bowieja in Indi:

Naša zgodba je sledeča ... S fantom živiva v majhnem stanovanju v središču mesta, oba sva ljubitelja živali, vendar se zaradi prostorskih in časovnih omejitev nikoli nisva odločila za kakšnega ljubljenčka. Potem pa je prišel usodni zimski dan. Med vožnjo iz službe je fant ob cesti opazil malo belo kepico, vso prestrašeno in premraženo. Seveda je kepico prinesel domov, kljub mojemu negodovanju. Vedela sem namreč, da ga ne bom mogla dati stran, ko ga bom enkrat videla, doma naju pa tudi skoraj nič ni, in zato nisem videla možnosti za to, da bi imela mačka, kaj šele dva !!
No ... in zgodilo se je ravno to ... Ko sem videla malo belo kepico, me je popolnoma osvojila, še sploh, ker je najin Bowie tako poseben maček ... ima eno oko zeleno in drugo plavo. Bowie je hitro rastel, bil igriv, radoveden, vendar vsak teden manj ... Jaz sem se z njim trudila, da bi ga zabavala, razvedrila ... pa je šlo vedno težje. Zato sem prišla na misel, da bi mu "zrihtala" še prijateljico. Jaz sem imela že vse ogledano, teren pripravljen, potrebno je bilo le še malce teženja in jamranja, da je fant pristal. In marca sva šla po najino Indi (prej Sarči) v Kranj. Te mačkonke ne bi zamenjala za nič na svetu. Indi je pravi mali sonček, zadovoljna z vsem kar ji nudiš in najbolj prijazna muca na svetu.
Sedaj se skupaj podita naokoli, se igrata, grizeta, včasih tudi stepeta. Moram reči, da se sploh ne spomnim več časa pred njima, sedaj je najino majhno stanovanje polno igre in veselja. Tudi Bowieju se vidi, koliko bolje se počuti sedaj, ko ima prijateljico. Na račun tega, da imava dve muci, sva šla lahko tudi na daljši dopust, brez skrbi, da bi doma našla zdolgočasenega in depresivnega muca. Tako sva namesto tega našla stanovanje v razsulu in dva popolnoma zadovoljna mačka, lahko bi celo rekla podivjana. Da ne omenjam kako lepo porejena, ker sta tako "prefrigano" pretentala taščo, da je dala še mesa Smile Včasih se mi celo zdi, da sta vesela, če sta sama, se vsaj nemoteno podita naokoli in se tepeta ne, da bi jih vsakih pet minut dajala narazen Smile
Skratka, dve mački skupaj sta zakon. Zakaj? Ker ste srečnejši vi, ko vidite kako veselo se vaša mačkona podita naokoli, v naslednjem trenutku pa se že crkljata. In srečnejša sta tudi mačkona, mislim, da pa tu ni potrebno navajati razlogov zakaj ... Pomislite, ali bi vam ne bilo dolgčas, ko bi bili ves dan sami ? Poleg tega pa res ni bistvene razlike pri stroških, če imaš namesto samo ene, dve muci, dela pa že tako ni skoraj nobenega z njimi. Torej vam ostanejo samo plusi: tako za vas, kot za vašega mačkona.

~~~~~~~~~~~~~

Nina in Grega, posvojitelja Leie in Yoda, pravita:

Življenja brez živali si ne moreva predstavljati, zato sva že dolgo razmišljala o posvojitvi živali. Ker sva vedela, da to še nekaj časa ne bo možno, sva se odločila čim bolj izobraziti o možnostih, ki so na voljo.Vedela sva, da bova posvojila mucka, saj najin delovnik ne dopušča dovolj časa za kvalitetno skrb za psa. Tudi zato sva z navdušenjem izvedela, da je posvojitev mačjega parčka še posebej zaželena. Mucka si delata družbo, ko sta sama. Ker se zabavata drug z drugim, nimata želje po uničevanju pohištva (kar je vedno prva skrb, ko omeniš mačjo druščino). Ko prideta v novo okolje, je stres zaradi mačje družbe omiljen. Padla je torej odločitev, da bosta mucka dva. Pa tudi to sva vedela, da bosta mucka notranja, saj je "svoboda" prenevarna. Da vseeno ne bosta postala dve leni krogli, kot se pričakuje od notranjih muc, bomo skrbeli z veliko igranja, pomagala bo tudi družba druge muce. Ko sva končno imela možnost posvojiti mucka, sva se le stežka odločila, katera bosta najina. Vendarle sva izbrala tigrasto skuštranko in prijaznega črnuščka.
Ko smo prišli domov, se je divja tigrica skrila za kavč, mali črnuhec pa je navdušeno raziskoval in naju izmenično crkljal. Ko sta se utrudila (tudi skrivanje je naporno), sta stisnjena zaspala in vedela sva, da je bila odločitev prava.Zdaj skoraj vse počneta v dvoje. Skupaj divjata po stanovanju, lovita igračo, prepričujeta, da sta neskončno lačna in da seveda navadni briketi niso dovolj dobri zanju. Naša mačja dama skrbi za družinsko higieno in svojega ne tako zelo skrbnega cimra občasno očedi tako, da je ves moker. Prav tako poskrbi za pospravljanje stranišča in rahljanje peska v njem. Včasih tudi prisoli kakšno kakšno vzgojno klofuto, drugič pa kolega potolaži, ko le-ta česa ne sme. Za igrače ne zapravljamo prav dosti: ko se po stanovanju sprehajata dva mucka, lahko postane igrača že velika nakupovalna vreča, v katero se skrije drugi muc Wink
Včasih še vedno izkoristita priložnost, ko drugi spi, in si naju malo sebično prisvojita, drugič se oba stlačita v eno naročje. In pohištvo je še vedno celo. Kar pa je najlepše: zvečer se vsi štirje stisnemo na kavč in se crkljamo Smile

~~~~~~~~~~~~~

Posvojiteljica Luciana in Tristana pravi:

No, pa naj vam še jaz povem svojo zgodbo, zakaj je bolje imeti dva in več kot pa samo enega.
Naj začnem od začetka. Letos konec maja/v začetku junija sem se odločila prepričati svoje starše in nadomestiti izgubo našega prejšnjega muca, z enim muckom iz zavetišča. Kar nekaj dni sem brskala po internetu, gledala pse, hrčke, miške, podgane, ko sem kar naenkrat naletela na slikico, ki me je nadvse pritegnila. Znašla sem se na spletni strani zavetišča Horjul in videla slikico mucka brez očesa. Očetu sem omenila, da bi tudi jaz posvojila enega mucka iz zavetišča, s tem rešila življenje in pomagala pol slepemu mucku. Ampak slika tega muca je bila stara nekaj let, torej ni bilo možnosti za posvojitev. Gledala sem naprej in iskala mucke dan in noč, ko sem kar naenkrat naletela na prav posebnega srčka, ki mi je takoj stopil v glavo. Še isti večer sem ga pokazala očetu, ki pa je privolil, da ga posvojim in se pozanimam, če je še vedno za oddajo in ga rezerviram. Poslala sem nekaj emailov in dobila odgovore. Že naslednji dan sem poklicala skrbnico, s katero sva se domenili, da Luci postane del mojega življenja in del naše družine. Ko nam ga je skrbnica pripeljala, je bil zelo plašen in priznam malo nenavaden mucek. Nisem bila vajena mucka brez očesa, ampak izgled zame ni bil pomemben. Majhna suhljata kepica se je le stežka privajala na nov dom. Verjamem, da je bilo vse drugače kot pri skrbnici. Pri naši hiši ni nikoli mir in vem, da je Luciana to motilo. Pred nami se je skrival, ni se pustil crkljati ... Ampak bila je ena stvar, ki jo je in jo še vedno rad počne - prehranjevanje. Edino to je bilo pri njemu prisrčno, ker je vedno jedel in kopal okoli sklede (kar pa pomeni, da mu hrana ni všeč ). Moj brat je bil nanj zelo jezen. Še vedno je pogrešal starega mucka, ki je umrl zaradi levkoze. Sčasoma smo se vsi privadili eden na drugega. Luci je začel uživati pri nas, vedno bolj se nam je pustil božati in sčasoma občasno tudi pocrkljati. Ampak nikoli več kot za minutko ali dve. Vse dokler … Zopet gledam po internetu, ker mi je babica vedno ''težila'', da bi tudi ona imela mucka. In tako sem naletela na mucko Tilly, ki pa je na žalost umrla, še preden smo jo dobili. Ko mi je skrbnica le-to povedala, sem se zamislila in šla povedat babici in zraven predlagala, da pa lahko še vseeno posvoji drugega mucka Tristana. Sprva ji zamisel ni bila všeč, ker pa stari starši poskušajo ugoditi svojim vnukom je vseeno privolila. Torej smo se s skrbnico dogovorili in prišli po Tristija. Luci me nekaj dni sploh ni hotel pogledati, vsakič, ko je zagledal Tristija je renčal, pihal in spuščal nenavadne zvoke. Takšnega ga še nikoli nismo videli. Po nekaj dneh se je situacija umirila in po tednu in pol popolnoma obrnila na glavo. Luci je Tristija sprejel za svojega ''sina''. Dobesedno!! Postala sta nerazdružljiv par. Skupaj spita, umivata eden drugega in najbolj posrečena sta, ko je ura deset zvečer in se začnejo '' dirke'' po hiši. Kadar se zgodi, da spita vsak zase, se po navadi začne vsesplošni pretep in umivanje, samo, da ne bi spala. A vendar, ko pa napoči čas za spanje, je njun kotiček za spanje mamina in očetova postelja. Seveda ne manjkata pri vzglavniku, ali pa pod odejo. Ker pa sta oba ljubosumna, se oba zelo rada crkljata, še Luci se hodi crkljati kot še nikoli in prav zanimivo ju je videti, kako oba ležita zraven očeta, če pa se slučajno zgodi, da bi zraven očeta bil samo Tristi, gre Luci v jedilnico in na ves glas mijavka ter kliče Trista, dokler njegova lena rita ne vstane in gre jest. Potem je pa dobro, ko je zopet na sporedu »mačja formula 1« po hiši. Naj pa povem še, da je Luci zelo zaščitniški. Čeprav si Tristi misli, da je pes in se igra z francoskim bulldogom Tysonom in bostonskim terierjem Bino in občasno tudi laja in ne mijavka, je Luciano vedno za njim v stanju pripravljenosti nad psoma in budno pazi na svojega malega kolega. Lepo je imeti dva mucka in, če mi uspe dobiti štipendijo, razmišljam o posvojitvi še enega mucka, ki bo delal družbo mojima dvema korenjakoma. Tako bi zopet naredila nekaj dobrega za mucke.

~~~~~~~~~~~~~

Oglasila se nam je tudi Špela, ki je v svoj dom sprejela Frido in Mino:

Preselila sem se na svoje in dobila čudovito oranžno-belo mačjo prismodo Frido, ampak vedno, ko sem šla delat, sem samo odštevala ure in mislila nanjo, kako je sama. Na moje veselje so se ostali trije sostanovalci strinjali, da lahko pripeljem še eno mucko. To je bilo sredi junija in zavetišča so bila prezasedena. Brala sem, da bodo mucke morali vrniti v okolje. Nikoli še nisem videla fotografije tako prestrašene mucke, kot je bila na začetku moja siva Mina. In takoj, ko sem poklicala, sem vedela, da je ona prava. Da imam dovolj potrpljenja in časa, da se ji posvetim. Frida sprva ni bila zadovoljna z novo sostanovalko. Prvič sem jo slišala pihati in godrnjati in nikakor se ni umirila. Mini smo tako čez noč uredili prostor v kuhinji, Fridi pa v predsobi, da nobena ni bila priviligirana. Poskušala sem se čim več ukvarjati z Mino in hkrati dovolj pozornosti nameniti ljubosumni Fridi. S fantom sva imela vsak eno v naročju in ju poskušala imeti ves čas čim bližje. Spomnim se, da sem tretji dan jokala, ker je bilo tako hudo. Nekako sta se tolerirali, ampak še vedno izkoristili vsako priložnost za pretep. A že četrti ali peti dan, ko sva ju dala skupaj na posteljo, ko sta spali, sta se začeli stiskati ena k drugi in v roku kakšnega tedna sem ju že zalotila, kako sta si delili polico na balkonu  Sedaj imamo dve scrkljanki s popolnoma različnima karakterjema. Frida je naš klovn. Vedno prva priteče k vratom pozdravit in se "štuli" po vseh naročjih in ko za trenutek pogledamo proč, vse majhne stvari zmeče iz mize (sedaj že vemo, da jih potem najdemo pod kavčem). Mina je najbolj hvaležna muca, ki Frido uči raznih akrobacij (na primer hoje po vrveh za obešanje perila in kraje kljukic z le-tega), zvečer pa se stisne k mojim nogam na dekici, ki si jo je prisvojila. Če me zdaj po nekaj ur ni, me sploh ne skrbi. Mucki že najdeta način, da se zabavata. Tistih nekaj ur študentskega dela več na mesec se skrije proti zadovoljstvu, ko gledam moji srečni muci.

~~~~~~~~~~~~~

Posvojitelji Žiži in Žaklin pa so poslali le tole zaljubeljeno sliko: